3. srečanje TWIMS – Turčija

Program 3. srečanja

Potovanje v Turčijo (23. in 24. oktober 2015)

Svojo odisejado smo pričeli že zgodaj zjutraj pred šolo, od koder nas je hišnik Rudi odpeljal na letališče. Potovali smo preko Beograda ter v popoldanskih urah prišli v Istanbul, kjer so nas na letališču pričakali naši gostitelji. Zaradi dolge poti v Turčijo, smo bili primorani narediti postanek v Istanbulu. Namestili smo se v hotel in počakali ostale ekipe, da pridejo v hotel. Naslednji dan smo si na kratko ogledali Istanbul, nato pa odšli na 7 urno pot z avtobusom do Azdavaya, kjer so nas v večernih urah pričakale prijazne in gostoljubne družine, ki so gostile naše otroke.

1. dan (nedelja, 25. oktober 2015)

Dan smo pričeli na avtobusu, ko smo se izpred šole odpeljali v mesto muzej Safranbolu, ki je zaščiteno pod Unescom. Ogledali smo si zgodovinsko mesto, kjer smo v muzeju tipične turške hiše videli način življenja nekoč in danes. Po ogledu mesta smo na delavnicah v šoli umetnosti izdelovali slike, izdelane v vodi in se naučili nove tehnike slikanja. Prav zanimivo je bilo gledati, kako smo ustvarjali različne motive z nam neznano tehniko, saj dejansko nismo vedeli, kaj se bo prikazalo. Zapeljali smo se še do kanjona Müze kişi başi, katerega smo opazovali iz steklene ploščadi.

2. dan (ponedeljek, 26. oktober 2015)

Dan je bil namenjen ogledu šole in sodelovanju pri pouku. Videli smo, kako poteka njihov šolski dan, kjer smo opazili kar nekaj razlik v primerjavi z našim šolskim sistemom. Vsak ponedeljek namreč pričnejo teden v zboru pred šolo, kjer skupaj zapojejo turško himno, nato pa se odpravijo v razrede. Prisotni smo bili pri pouku ter si ogledali šolo. Spoznali smo, da so naše šole zelo dobro opremljene v primerjavi z njihovimi. Učenci so v šoli v uniformah, prav tako pa velja poseben status za učitelje, saj morajo biti vsi urejeni, v oblekah ter sveže obriti, kar za ostale turke ne velja (vsi so kosmati). Je pa res tudi, da je poklic učitelja pri njih zelo spoštovan in ima v družbi prav poseben status, za kar pa pri nas ne velja. Po kosilu smo bili deležni sprejema pri županu mesta Azdavay ter pri njihovem guvernerju, kar je bilo prav posebno doživetje. Opaziti je bilo veliko drugačnosti v primerjavi z našim sistemom ter načinom spoštovanja. Vsaka občina ima namreč župana, kateri je izvoljen s strani ljudi (torej je demokracija pri njih), vendar pa ima vsak župan nad sabo še šolanega politika – guvernerja, ki je postavljen s strani vlade. Guverner je neko sito, ki odobri ali zavrne vse županove odločitve. Je pa prisotna velika mera spoštovanja, saj v prisotnosti guvernerja vsi vstanejo, ko se mu oddaljujejo, gredo ritensko … Zanimiva izkušnja. Po ogledu mesta, smo v poznih popoldanskih urah v tamkajšnji šoli učiteljem, učencem ter njihovim staršem predstavili posamezno državo, šolo ter občino. Dan smo zaključili v zgodnjih večernih urah, po druženju in predstavitvi, ko so učenci odšli na nočitev k družinam, učitelji pa smo po večerji evalvirali dan ter pripravili plan za naslednji dan.

3. dan (torek, 27. oktober 2015)

Torek smo namelnili izletu v Kastamonu, ki je glavno mesto regije. Videli smo veliko novega, drugačnega in predvsem zanimivega. Pred ogledom mesta iz obzidja, smo se ustavili še v delavnici lokalne suhe sladice Çekme Helva, ki je sestavljena iz nitk karameliziranega sladkorja ter moke in masla. Kosilo smo si privoščili v Cem Sultan Bedesteni, tišični turški restavraciji, kjer so nas za zelo malo denarja postregli z odlično hrano, katera je razvajala naše brbončice. Prisotnost različnih začimb in rahlo pikantnega priokusa nam je pustila poseben šečat v ustih. Po kosilu smo si v Taş baski ogledali izdelavo lanenih vrečk oz torb, katere smo sami potiskali z lokalnimi motivi. Na poti domov smo se ustavili še v Agli, kjer smo povečerjali tako imenovano turško pico oz Kişi başi, kar je izgledalo kot neke vrste pica, v obliki malega čolna, narezana na kose in posuta z mletim mesom, s košđčki govejega mesa in zelenjave ali pa le s sirom in stepenim jajcem. Ob čakanju na delavnice pa smo si ogledali še manjše mošeje, saj smo ob petkrat dnevnem klicanju k molitvi iz mošej postali že zainteresirani za islamsko vero. Zanimalo nas je veliko, saj je to za nas uganka in nepoznano.

4. dan (sreda, 28. oktober 2015)

Četrtek je bil namenjen športnim igram v šoli, delavnici prikaza priprave prave turške kave ter motivacijske delavnice. Za kosilo smo si privoščili gobe v tako imenovani palačinki (Karadeniz), katera je bila ogromno velika in popečena pred našimi očmi s strani starejših domačink. Po kosilu pa smo obiskali lokalno tržnico, nato pa se odpeljali na kanjon Çatak. Varnost smo imeli popolnoma zagotovljeno, saj so nas na izletu spremljali celo vojaki. Dan smo zaključili z zabavo v šoli, kjer so učenci poglobljevali prijateljske vezi, katere so si spletli v teh dnevih. Nekatere močnejše, druge pa le prijateljske.

5. dan (četrtek, 29. oktober 2015)

Zadnji dan smo preživeli praznično. V Turčiji je ta dan državni praznik Cumhuriyet Bayram, ko praznujejo osamosvojitev izpod “jarma” sultanov in ustanovitev republike, ko je postal Mustafa Kemal Atatürk predsednik in naredil veliko revolucijo s spremembo oblačenja in načinom razmišljanja jih poskušal približati evropejcem. Letos so praznovali 92 let od tega dogodka. Njihovo praznovanje nas je popeljalo leta nazaj, ko smo praznovali dan republike (Jugoslavije) in slavili Tita. Na proslavi je bilo polno govorov, recitacij, nekaj plesnih točk ter na koncu korakanje in salutiranje njihovemu guvernerju, županu in generalu turške vojske, kar je malce spominjalo na vojaško parado in mimohod. Po končani proslavi smo se od otrok razšli, saj so odšli že ob 12h h družinam, kjer so z njimi preživeli popoldne, se družili med sabo in se zabavali, učitelji pa smo s tamkajšnjimi učitelji odšli v Inebolu, obmorsko mestece ob Črnem morju, kjer smo si ogledali spominsko hišo Atatürka, katero je obiskal in v kateri je bival ob prihodu v mesto, 25. avgusta 1923, ko jim je prvič predstavil klobuk in novo kulturo, katero so morali sprejeti. Ravno zaradi tega, je pred muzejem velik kip Atatürka s klobukom v roki. V Azdavay smo se vračali pozno zvečer, ker smo v večernih urah naredili še evalvacijo ter uredili vse papirje, ki so potrebni pri takih izmenjavah.

Potovanje iz Turčije (30. oktober – 1. november 2015)

Na poti domov smo se zopet morali ustaviti v Istanbulu, kjer smo prespali v centru mesta, prihodnji dan pa smo imeli še nekaj časa, da smo si ogledali Modro mošejo (Blue Mosque) ter poskusili pristen kebab v jufki ter pekoče ocvrte piščančke. V popoldanskem času smo se poslovili od ostalih ekip, ter se odpeljali na letališče. Tam smo se zopet srečali z ekipami, s katerimi smo postali skoraj nerazdružljivi in skupaj preživeli še zadnje prekrasne minute na letališču. Tam je bil resnično časza slovo in odhod na avion. Odleteli smo do Beograda, kjer pa smo morali zaradi odpovedi leta prespati v Beogradu. Ugotovili smo, da to sploh ni tako slabo, saj so nas namestili v hotel Crowne Plaza (bivši Continental International), kjer je luksuz njihov vsakdanjih. Imeli smo dovolj časa, da smo se sprehodili čez novi most v Beogradu, se pozabavali ob Savi ter se odpočili, da smo imeli dovolj moči za pot domov. Po devetih nočeh smo že komaj čakali, da se vrnemo v objem domačih, polni novih izkušenj in doživetij.

(Visited 6 times, 1 visits today)